Lovrenc na Pohorju

Cerkev, po kateri je kraj dobil ime, se prvič omenja že leta 1184, leta 1191 je postala župnijska. Glavni oltar je posvečen zavetniku Sv. Lovrencu. O tej romanski cerkvi ne vemo ničesar, imamo pa podatke o njeni gotski naslednici iz prve četrtine 15. stoletja. Ohranjen je spodnji del zahodne in južne ladjine stene ter kos rebra, vzidan v ostenje prezbiterija. K tej cerkvi so v prvi polovici 16. stoletja prizidali 5-etažni zvonik, nato je cerkev delno pogorela. V cerkvi je 48 kipcev, slik, reliefov in angelov. Cerkev je sedanjo obliko dobila v 18. stoletju in je skoraj v celoti enovita baročna cerkev, dopolnjuje jo bogata baročna oprema, delo priznanega mariborskega kiparja Jožefa Holzingerja.

Prvotno skromno gotsko cerkev iz 17. stoletja so po naročilu opata razširili in obokali ladjo. Sedanjo obliko je dobila leta 1776. V njej so oltarji sv. Radegunde, Device Marije in sv. Katarine.

Omemba cerkve na tem mestu sega že v 13. stoletje, vendar je sedanja cerkev že poznjebaročna iz leta 1659. Naknadno so dozidali še zvonik in zakristijo. Na zaključni steni prezbiterija je ostanek freske Marije in Janeza Evangelista, v sredini pa visi veliko in kvalitetno baročno razpelo. V cerkvi je tudi oltar sv. Florjana, h kateremu so se tržani pogosto zatekali po pomoč pred ognjem.

Prvotno leseno cerkev, ki so jo postavili benediktinci, je leta 1769 zamenjala zidana. Postavili so jo zaradi bojazni, da bi se sem širila Lutrova vera. V glavnem oltarju cerkve je baročna slika sv. Ignacija, na desni strani "šmohorski" oltar, na levi pa oltar Matere Božje. Na stenah je jožefinski križev pot. Cerkev je edina v Sloveniji, ki je posvečena v čast ustanovitelju jezuitskega reda sv. Ignaciju Lojolskemu.

Ob cesti v Gornjem trgu stoji kamniti baročni kip sv. Miklavža, zaščitnika splavarjev, ki spominja na sedež splavarskega ceha v kraju.

Romarska cerkev v Puščavi predstavlja vrh umetnosti 17. st. v Podravju in je tudi eden najpomembnejših spomenikov poznorenesančne oz. zgodnjebaročne arhitekture na Slovenskem. Notranjost velike cerkve sestavljata triladijski prostor in vzhodni del, ki ga oblikujejo polkrožno zaključeni kapeli in polkrožni prezbiterij. Na glavnem oltarju je kip Marijine skupine, ki je delo kiparja Jožefa Strauba. Oltarjev je pet, vsi kipi so leseni, pozlačeni in obdani z angeli.

Nad cerkvijo Device Marije nas z griča pozdravlja s svojim strešnim zvonikom kapela sv. Ane, ki je sicer nastala 1659, a je v sedanji stavbi deloma baročna, deloma pa historična.

Ladejenkovo je najstarejša hiša v Lovrencu, stara okoli 500 let. Leži v zaselku Puša, ki je eden najstarejših zaselkov v kraju. Ta pristna kmečka hiša iz 15. stoletja je skoraj v celoti lesena, grajena iz brun. Okna so kvadratne oblike, zaščitena z baročnimi kovanimi mrežami. Hišo pokriva mogočna, strma, čopasta, »šintlasta« streha. Dimnica je bila ohranjena do 1. svetovne vojne. Tla so lesena. Leta 1991 je bila s pomočjo Zavoda za naravne in kulturne dediščine obnovljena streha. V muzejskem delu stavbe je od leta 2011 razstava v čast lovrenškega posebneža g. Jakopa Pauliča – Sadonika, ki se je rodil leta 1876 in umrl 1948. Bil je samouk, romar, zgodovinar, časopisni poročevalec in velik ljubitelj knjig. Zapuščino predstavljajo predvsem nemške knjige in literatura z nabožno vsebino.

Vse do danes se je ohranila več kot 100 let stara pohorska pajštva, ki stoji med župnijsko cerkvijo Sv. Lovrenca in pokopališčem, v kateri so sušili sadje in lan. Delno je zidana, delno lesena. Ostrešje je sestavljeno in povezano brez žebljev, samo z lesenimi klini ali cveki in pokrito s staro opeko. Sadje so sušili v notranjosti na posebnih derah, kurili pa so od zunaj. Posebnost pajštve je, da je brez pokončnega dimnika, pod obokanim kuriščem sta odprtini, ki služita kot dimovlek. Pajštva je etnološki spomenik.