Ruše

Župnijska cerkev Marijinega imena je osrednji kulturni in sakralni spomenik Ruš in ena izmed najlepših baročnih cerkva v Sloveniji. Zgradili so jo šentpavelski benediktinci leta 1387 na mestu prvotne kapele iz leta 905, ki je zaradi vedno bolj znane romarske poti postala premajhna. Cerkev se je do danes ohranila kot priča umetnostnega razvoja v različnih obdobjih (od romanskega in gotskega, do renesančnega in baročnega). Na njeni zunanjosti so vidni sledovi gotike, ko prestopimo prag cerkve, pa zažari notranjost v polnem baročnem sijaju. Po turškem uničenju leta 1532 so cerkev prenovili. Ob koncu 17. stoletja so prizidali še štiri kapele in v začetku 18. stoletja notranjost povsem barokizirali. Takšna se je ohranila do danes in predstavlja celostni spomenik slovenskega baroka.

Cerkev so zgradili med letoma 1859 in 1861. V prezbiteriju je naslikana oltarna arhitektura, kjer sta ob dveh stebrih upodobljena Sv. Anton Padovanski in Sv. Luka, v središču naslikanega nastavka pa je oljna podoba Brezmadežne. Tudi prižnica ponavlja izročila baroka, njen vhod k stopnišču je okrašen z Marijinim monogramom. Omeniti je treba še dva kipa - Sv. Janeza Evangelista in Sv. Jakoba, ki sta najbrž izdelek ljudskega rezbarja zgodnjega 19. stoletja. Leta 1861 je cerkev posvetil škof Anton Martin Slomšek.

Cerkev sv. Areha je dal postaviti Henrik Rogaški sredi 13. stoletja v znamenje sprave z benediktinci. Posvečena je cesarju Henriku II., ki je vladal od leta 1002 do 1024. Leta 1146 ga je papež Evgen III. prištel med svetnike. Največja znamenitost je Arehov grob v poznoromanskem slogu sredi cerkve pred prezbiterijem in je dokaz visoke starosti cerkve. Prvotno romanska cerkev je dobila sedanjo podobo v 2. polovici 17. stoletja, ko so jo povečali in prenovili.

Falski grad se prvič omenja leta 1245, ko so šentpavelski benediktinski opati tja iz Lovrenca na Pohorju prenesli sedež svojih dravskih posesti. Posest je prehajala v različne roke, toda resnično pomembno kulturno središče postane leta 1620, ko Dunajska univerza v njem opravlja filozofski, teološki in ekonomski študij. S tem naj bi postal Falski grad prva visokošolska ustanova v Sloveniji. Po osvoboditvi je prešla graščina v družbeno last in v tem povojnem obdobju se je večina njegove bogate notranje opreme skupaj z mnogimi dragocenostmi izgubila ali pa so jo uničili stanovalci, ki so si podajali ključe grajskih vrat.

V 17. in 18. stoletju je na Ruškem Pohorju delovalo pet glažut (steklarn). Najdlje je delovala Glažuta pri Rušah (Sp. Benediktov dol ali Vivatova glažuta). Opustili so jo konec 19. stoletja (1893). Od nekdanje steklarne so ohranjeni še trije zidani objekti. Na mestu, kjer je prej stala tovarna, je najverjetneje še ohranjena klet. Poleg navadnega stekla so tu izdelovali fino brušeno steklo, mlečno in rubin steklo, steklene okraske, steklenice in kozarce z vloženimi slikami ali pa tudi s kemično graviranimi okraski. Luksuzno steklo so pošiljali v Italijo, Grčijo, Lavanto, v Egipt in Ameriko.

Glažuta pri Rušah je znana tudi po tem, da se je tu rodil znani mariborski farmacevt Franc Minarik. Na nekdanji upravni stavbi je njegova spominska plošča. Njegov oče je namreč bil upravnik glažute.

Letno gledališče »Pod goroj« je edinstveno gledališče na prostem v Sloveniji. Je amfiteatralne oblike, zelo akustično, z 800-1000 sedeži. Leži v senci mogočnih smrek ob vznožju Pohorja nedaleč od centra Ruš. Zgrajeno je bilo leta 1931 na pobudo domačina Vekoslava Janka, sicer prvaka Ljubljanske opere. Že leto kasneje so na tem prostoru uprizorili prvo predstavo, Finžgarjevo ljudsko igro Divji lovec.

Naravno okolje letnega gledališča je še danes skoraj neokrnjeno. Zob časa res ni prizanesel vrbi žalujki in nekaterim smrekam, tudi velikanske lipe, nekdanjega simbola ljudskih iger, ni več. Ostala pa sta skromna kapelica in »knežji kamen«, ki sta v letih 1933 in 1938 predstavljala kulisi za izvedbo Jurčičevih Rokovnjačev in Sketove Miklove Zale. Letno gledališče oživi vsako leto konec avgusta, kot glavno prizorišče - glavni oder - Festivala letni oder Ruše (FLOR).

Šestrazredna latinska šola je bila ustanovljena leta 1645 na pobudo domačina, vikarja Jurija Kozine. Poseben razcvet je šola doživela v času ravnateljevanja domačina, župnika Luke Jamnika. Po njegovi zaslugi so se na "ruško nedeljo", na praznik ruške župnije, na prostoru pred cerkvijo v začetku septembra odvijale gledališke igre, ki pomenijo začetek bogatega kulturnega razvoja Ruš.

Šola je bila neprecenljivega pomena za kraj. Ruše so bile v času njenega delovanja polnih 113 let (vse do leta 1758) kulturno in prosvetno središče daleč naokoli.

Ob železniški progi Ruše–Fala, pri kilometerskem kamnu 15,3, stoji v stabilni gnajsovi steni fundamentalni reper z latinskim napisom. Od vseh reperjev v nekdanji Avstro-Ogrski se je na ozemlju Slovenije ohranil samo ta. Reper so zgradili v času Avstro-Ogrske za določitev nadmorskih višin posameznih višinskih točk (reperjev). Še danes služi za določitev natančne nadmorske višine in za ugotavljanje premikov tal v večjem časovnem razdobju (nad 100 let).

Pravokotno v smeri železnice in reke Drave med Rušami in Falo najdemo ostanke "turškega zidu" iz lomljenega kamna. V času turških vpadov so se domačini zatekali za ostanke zidu. Dravska "kluža" (obrambni zid) se omenja v zgodovinskih virih že leta 1147.

Vodni stolp je bil zgrajen v letu 1917 za potrebe Tovarne dušika Ruše. Visok je 43 m in ima dva rezervoarja, volumnov 220 m³ in 130 m³.

Železniški viadukt na zahodnem delu Ruš je eden izmed treh ohranjenih tovrstnih objektov na trasi koroške železnice, ki je bila zgrajena leta 1863. Železniški viadukt s tremi visokimi loki je grajen iz velikih rezanih granitnih kvadrov. Zaradi značilne tehnike gradnje mostov v 19. stoletju in zaradi naravnega materiala, iz katerega je zgrajen, je uvrščen med tehniške spomenike.